V našem drugem intervjuju govorimo s Kajo Strniša, mlado in radovedno diplomirano politologinjo in magistro komunikologije, ljubiteljico narave in živali, ljubiteljico trajnosti in športa, osebo, ki skrbi za marsikater element Brst psihologije in osvešča o pomembnih tematikah duševnega zdravja tudi preko socialnih medijev – tam smo jo spoznali tudi mi.
Skozi pogovor spoznamo Kajo, z njo govorimo o vplivih socialnih medijev in izzivih današnjega časa ter o njeni lastni izkušnji z anksioznostjo in lekcijah, ki se jih je naučila skozi proces.


Ne pozabi se prijaviti na našo mailing listo, kadar pripravimo nov intervju ali pa se obeta nova kolekcija boš tako obveščen na svoj email naslov. Vsake toliko, kadar pa pošiljamo je pa fino 🙂


Na hitro, kdo je Kaja v treh stavkih?

Vedno najtežje vprašanje. 😀
Predvsem radovednica, iskalka novih doživetji, oboževalka narave, hribčkov, jezer in popotovanj, precej nemirna, pogosto zataknjena v svoji glavi, pesimistična optimistka, vedno v iskanju razlogov za smeh, v preostalem času pa “tetka iz ozadja in ospredja” pri BRST psihologiji, počasna doktorska študentka, ljubiteljica aktivnosti, pasja lastnica, predvsem pa v vsakem obdobju malce druga. 


Kakšno vlogo ima v tvojem življenju trajnost, živali in šport?

Če bi mi to vprašanje zastavila pri 8. letih bi ti povedala, da bom, “ko bom velika” delala za National Geographic in raziskovala leve v Afriki. Te “sanje” so se sicer predrugačile, ampak živalski svet me še vedno močno pomirja in navdihuje. Mislim, da je narava naša največja učiteljica. Zato je noro pomembno, da smo do nje čim bolj spoštljivi. Trajnost imam zato vedno nekje spravljeno v kotičku mojih možgančkov.

Vem, da ne morem premaknit vsega, ampak poskušam se zavedati svojega vplivnega območja in ravnati po svojih najboljših močeh za našo gospo zemljo. Ne uspe vedno – ampak se trudim po svojih najboljših močeh, da kupujem čim bolj lokalno hrano, v trgovino hodim z vrečkami iz blaga, kupujem (čim bolj) samo nujne kose oblačil in take, za katere vem, da bodo zdržali več sezon, itd.

Gibanje/aktivnosti/šport pa so zame kot dihanje zraka, spanje, prehranjevanje. “Nujna higiena” za dobro počutje in normalno delovanje. Enkrat, ko ti je sposobnost gibanja omejena (zaradi takšnih ali drugačnih težav) šele vidiš, kako pomembna je aktivnost in kako hvaležen si lahko, da imaš sposobnost premikanja. Zato kadarkoli lahko poskušam iti “v pogon”, tudi če je to samo sprehod, joga, razteg.

Mislim, da je narava naša največja učiteljica. Zato je noro pomembno, da smo do nje čim bolj spoštljivi.


Je šport pomemben gradnik psihičnega zdravja?

Psihično in fiizčno zdravje sta zame eno – na človeško delovanje je fino, da gledamo v celoti. Z razlogom imamo roke, noge in sposobnost gibanja (vsaj večina izmed nas). Se mi zdi, da pogosto premalo izkoriščami in cenimo “naravne danosti”. Pa ne samo šport – gibanje na sploh. Da imamo “premikajoč” življenjski stil – smo v pogonu, aktivni. Pogosto namreč ravno preko telesa sproščamo čustva, krepimo imunski sistem in sprožamo prijetne hormone.

Ampak seveda šport v okviru svojih zmožnosti. Ker šport lahko postane tudi “pobeg” – beg stran od neprijetnih misli in soočanja s svojimi čustvi. Beg pred samim seboj. Tukaj potem šport ne predstavlja več zdravja, ampak lahko prestopi na drugo stran – kjer pride do pretreniranosti, izčrpanosti telesa itd.

Primarno deluješ pri Brst psihologiji, ki je “posel”, ki si ga deliš s svojo mamo Branko Strniša, kaj vse pokrivate oziroma ljudje pri vas najdejo?

Imamo več “stebrov”, ki jim je skupna skrb za duševno zdravje, psihično stanje in dobro počutje.
Branka je psihoterapevtka VKT in medicinske hipnoze. Delujemo na področju psiholoških testiranj, izvajamo predavanja, delavnice in izobraževanja ter ustvarjamo digitalne vsebine (Podcast, E-knjige, Spletne tečaje/delavnice), ki so namenjene krepitivi duševnega zdravja in dobrega počutja.


Ali se ljudje dan danes vedno več obračajo k pomoči ali pa recimo spoznavanju samega sebe in se stigma mentalnega (ne)zdravja in pogovora o njem počasi zmanjšuje?

Ja, se mi zdi, da se predsodki in napačne predpostavke zmanjšujejo. Je pa odvisno tudi od krogov v katerih se gibamo – pri določenih so miti o duševenm zdravju še vedno precej prisotni.
Dobro je, da več govorimo in se izobražujemo na področju duševnega zdravja, psihologije in delovanja človeka na sploh. Tako ljudje lahko pri sebi lažje opazijo, kdaj njihovo počutje peša in hitreje pošičejo pomoč. Poleg tega tudi drugi lažje razumejo njihove stiske in ni več toliko napačnih odzivov, ki lahko stiske še bolj poglobijo. Smo pa še daleč od idealnega stanja, pri določenem delu populacije so stigme o duševnem zdravju še zelo močno prisotne.

Opažamo pa tudi dve skrajnosti – nekateri si ne vzamejo časa zase, samorefleksijo in se pretirano ne ukvarjajo s seboj, nekateri pa gredo z ukvarjanjem s seboj v ekstreme ter padejo v pas nenehnega premlevanja, samoodkrivanja, spreminjanja, analiziranja (sem bila tudi sama v tej “pasti”, pa se je poskušam zadnje mesece malce “otresti”).

Seveda, ko želimo nekaj spremeniti ali kadar imamo stiske, je normalno, da več časa posvetimo sebi in samoodkrivanju, raziskovanju. Toda tako kot na vseh področji, je tudi tukaj potrebno ravnovesje.

Opažamo pa tudi dve skrajnosti – nekateri si ne vzamejo časa zase, samorefleksijo in se pretirano ne ukvarjajo s seboj, nekateri pa gredo z ukvarjanjem s seboj v ekstreme ter padejo v pas nenehnega premlevanja.


Prisluhnili smo tvojemu pogovoru z Nino Gaspari na njenem podcastu Lovim ravnotežje (pogovor bomo spodaj poleg social linkov Kaje tudi polinkali, da lahko poslušate tudi ostali). V pogovoru poleg ostalih tematik omenjata tudi svoje izkušnje z anksioznostjo in izgorelostjo – omeniš kaj vse te je naučila, da sta z mamo terapevtsko sodelovali in kako pomembna je potrpežljivost in zavedanje, da vse mine. Vsaka izkušnja je seveda specifična za posameznika, vendar pa nam ravno deljenje le-teh, pomaga pri naših lastni poti in daje upanje v času stiske. Kako bi opisala svojo izkušnjo znotraj okvirov, ki si jih pripravljena deliti in kako je potekalo okrevanje in stabiliziranje stanja?

Na žalost je zelo težko ubesediti vse notranje in zunanje dogajanje, ki se odvija, ko se soočaš s stanjem, kot je anksioznost. Že sami razlogi, ki so pri meni vodili do izžrpanosti, anksioznosti in paničnih napadov, so skupek različnih dejavnikov. Prepleteni z neprijetnimi izkušnjami iz preteklosti, nezmožnostjo soočanja z nekaterimi čustvi, omejujočimi prepričanji, biološko senzibilnostjo ter mojim načinom delovanja, ki je (bilo) zelo usmerjeno v to, da “moram” nenehno delovati, da nikoli “ni dovolj”, da je vedno treba “še več” itd.

Skupek vsega vodi v to, da telo enkrat ne zmore več. Pri meni se je začelo s hudo utrujenostjo, omotico, polivanjem, mravljinci in prehitrim srčnim utripom, ki so “sprožili” hud strah za zdravje ter vodili v panične napade.

Hujše anksiozno stanje se mi je do sedaj pojavilo 3krat v življenju in vsakič je bila izkušnja malce drugačna. Ne glede na to, kaj sem se prvič naučila, se mi zdi, da sem “padla” nazaj v stare vzorce delovanja, ki so ponovno sprožili omenjena stanja.

Zato se še vedno učim, kako dobro “voditi” svoj “notranji sistem” in loviti ravnotežje (kot pravi Nina v imenu sovjega podcasta).

Z enim stavkom bi anksiozno stanje najbolj opisala kot “življenje v konstantnem strahu”. Čeprav racionalno veš, da nisi v nevarnosti in te nič ne ogroža. Strah je konstantno prisoten, a neoprejemljiv. Skrbi te, da je nekaj narobe s tabo, da omotica pomeni hudo bolezen, da prehiter srčni utrip nakazuje na to, da te bo kap, strah te je, da se ti bo nekaj zgodilo med sprehodom po hribu in ne bo v bližini pomoči, strah čutiš, ko greš ven s prijatelji, ko greš na zabavo, ko greš na vikend izlet, itd. konstantnoKer veš, da ne želiš vsak dan živeti v tem stanju, počasi začneš spoznavati ta “strah” in mu počasi, korak za korakom “gledati v oči”.

Sama sem ga preučila in spoznavala z vseh zornih kotov. Na miselnem nivoju sem se spodbujala, da si bolj zaupam, stokrat na dan sem si ponavljala, da je z mojim telesom vse v redu, da zmore, da je zdravo (sem bila sicer preed tem večkrat pri zdravniku, ampak sem počasi potem začela verjeti v tisto, kar si govorim).

Na telesnem nivoju sem osvajala tehnike sproščanja – od dihalnih vaj, progresivne mišične relaksacije, pa vse do medicinske hipnoze in skeniranja telesa.

Na čustvenem nivoju sem si pustila, da me je strah, da sem žalostna, jezna. Jokala sem (kar si pred tem nisem pogosto dovolila), pisala dnevnik in govorila o tem, kako se počutim.

Dovolila sem si čas, čeprav me je preganjal notranji nemir, da zamujam življenje, da zamujam prijetne stvari, druženja, potovanja, nove izkušnje. Ampak sem vedela, da se lahko boljše počutim samo, če bom potrpežljiva sama sabo. In počasi korakala naprej.

Zato sem si zadala majhne cilje, “postopna izpostavljanja” situacijam v katerih sem čutila hud nemir in anksioznost. In z vsakim korakom, se je strah manjšal, anksionzost pa vedno bolj bledela.Seveda me še vedno kdaj obišče. Včasih kar precej burno preplavi celo moje delovanje. Lahko da bo kdaj še bolj intenzivna, lahko da ne bo.

Nad prihodnostjo itak nimamo nadzora. Lahko samo poskusim biti čim bolj ok sama s sabo, ne glede na to v katerem stanju sem.

Nad prihodnostjo itak nimamo nadzora. Lahko samo poskusim biti čim bolj ok sama s sabo, ne glede na to v katerem stanju sem.

Image contentpixie

Katere so najpomembnejše lekcije oziroma nasveti za ostale, ki se morda soočajo s podobnimi situacijami? 

Vsak ima specifično pot soočanja. Ampak se mi res zdi najbolj ključno, da si dovolimo ranljivosti in prosimo za pomoč, ko jo potrebujemo. Da najdemo nekoga, ki ima strokovno podlago in znanje, ki nam lahko z različnimi tehnikami in pristopi pomaga, da lažje obvladujemo stisko in se počutimo boljše. Ter da raziskujemo, kaj je tisto, kar deluje za nas. 

In smo pri tem potrpežljivi. Čeprav je naporno in neprijetno, je vztrajnost tista, ki na koncu obradi sadove. Čeprav se ti mogoče včasih zdi, da se zapletaš in nikamor ne premakneš,  te lahko že “za naslednjim vogalom” čakajo prijetnejši občutki in lepši trenutki.


Kateri se ti zdijo največji izivi dandanes na področju psihičnega zdravja, dobrega počutja in odnosov?

Zdi se mi, da je človekovo delovanje dobro opazovati in razumeti v okvirju duha časa v katerem živimo. Karakteristike današanjega delovanja so predvsem hiter tehnološki napredek, nenehne spremembe, dostop do ogromne količine informacij – kar daje občutek, da se stvari, ki se dogajajo po svetu, dogajajo tik pred našimi vrati. 

Živimo v dobi družbenih omrežji in nenehnih primerjav, ki lahko pri nekaterih tudi pripeljejo do pomanjkanja pristnih človeških stikov ter občutka, da njihovo življenje ni dovolj – zanimivo, pestro, srečno, uspešno. Obenem živimo v dobi potrošništva in kapitalizma, ki nam skušata dopovedati, da konstantno potrebujemo nekaj več, nekja drugačnega, novega. 

Vse to od ljudi zahteva nenehno prilagajanje spremembam in pogost občutek negotovosti, kar lahko prinese marsikatero stisko – skrbi, tesnobne in depresivne občutke.

Poleg tega je ravno “iskanje sebe” lahko past v katero se pogosto ujamemo. Filozofinja Renata Salecl je v svoji knjigi O tesnobi dobro napisala, da se je ”biti umaknilo postati”. Tako človek dojema življenje kot “projekt”, ki potrebuje nenehne izboljšave spremembe itd. V nenehnem iskanju samega sebe,s vojega “poslanstva” in “mesta v svetu”, pa se nemalokrat srečujemo z občutki, tesnobe, depresivnosti, nemira. Seveda je psihično zdravje posameznika odvisno od številih dejavnikov in je vedno treba na posameznikovo stanje gledati iz različnih zornih kotov.

Brst psihologijo in mnogo koristnih vsebin lahko najdete na instagramu https://www.instagram.com/brst_psihologija/

Kaj pa vpliv socialnih medijev na psihično zdravje in pa tudi na medsebojne odnose in razvoj osebnega stika mlajših generacij?

Mislim, da so družbena omrežja “dvorezni meč”, na eni strani gladek in svetleč, na drugi oster in grob. Na tisti bolj ostri strani se nahaja gojišče idealiziranih in pretiranih medsebojnih primerjav in zožanega pogleda na svet. Ljudje, ki se preveč časa potepajo po družbenih omrežjih, lahko padejo v past primerjav z drugimi, občutka, da njihovo življenje ni doovlj zanimivo, pestro, da niso dovolj lepi, privlačni, uspešni.
Poleg tega nam algoritmi ponujajo tako vsebino, za katero mislijo, da je za nas najbolj privlačna – to je lahko super, če algoritem pretkanimo tako, da nam prikazuje podobe stvari, ki nas navdihujejo, po drugi strani pa lahko prinese zožan pogled na svet, ene in iste perspektive, ki samo potrjujejo naša pogosto omejujoča prepričanja o sebi, svetu in drugih.

Obenem je predvsem pri mlajših generacijah prisotnega tudi precej spletnega nasilja – v obliki nesramnih, nespoštljivih komentarjev in digitalne odvisnosti. Ker seveda ni vse črno-belo, imajo družbena omrežja tudi svetlo plat. Če sledimo profilom, ki nam ponujajo vsebino, ki je za nas koristna, nam lahko prinesejo precej novega znanja in razširijo naša obzorja. Na primer – kam na izlet, kako v vsakdanjem življenju živeti čim bolj trajnostno, kako pripraviti hiter, zdrav obrok itd.
Obenem nas lahko povežejo z ljudmi, ki imajo podobne interese in zanimanja. Kar je lahko velik plus, če se počutimo osamljeno ali “drugačno” od svoje okolice. Hkrati so družbena omrežja prinesla veliko znanja o področjih, o katerih se prej ni govorilo – ljudje, ki so se prej počutili “same” in “edine” v svojih problemih, tu lahko najdejo nek prostor podpore, sprejetosti in razumevanja.

Ker seveda ni vse črno-belo, imajo družbena omrežja tudi svetlo plat. Če sledimo profilom, ki nam ponujajo vsebino, ki je za nas koristna, nam lahko prinesejo precej novega znanja in razširijo naša obzorja. Na primer – kam na izlet, kako v vsakdanjem življenju živeti čim bolj trajnostno, kako pripraviti hiter, zdrav obrok itd.


Si magistra komunikologije, katere izzive na področju komunikacije opazaš dan danes, zdi se namreč, da smo s telefoni in socialnimi omrežji postali bolj asocialni oziroma morda raje recimo, da se je naš svet komunikacije močno preselil na socialna omrežja in druge načine mobilne/računalniške komunikacije, kako se ti zdi da to vpliva na ljudi?

Zgotovo se je način komuniciranja spremenil. 

S prijatelji se stvari dogovarjamo preko aplikacij za sporočila, nove ljudi spoznavamo preko zasebnih sporočil na družbenih omrežjih, potencialne partnerje iščemo na aplikacijah za zmenke, spremljamo znance, ki jih ne vidimo pogosto in vemo, kaj se dogaja z njihovimi življenji.

Prav tako kot sama družbena omrežja, imajo tudi te spremembe tako prednosti, kot tudi pomanjkljivosti.

Na bolj prijetni plati, lažje ohranjamo stik s prijatelji in družinskimi člani na drugem koncu sveta, lažje pridemo do poslovnih pirložnosti in kontaktov v tuji/v drugih krajih, lažje povabimo vse prijatelje na zabavo za rojstni dan, če smo bolj sramežljive narave tudi lažje vspostavimo stik z osebo, ki nam je všeč, saj je pogosto lažje izmenjati nekaj besed preko ekrana, kot do nekoga pristopiti v živo.

Na drugi strani pa se lahko nekateri ravno zaradi komuniciranja preko ekranov, odvadijo pristnih človeških kontaktov – primanjkuje jim spretnosti pristnega navezovanja stikov in razumevanja sogovornika (predvsem njegove neverbalne komunikacije). Če manj časa preživimo v pogovorih v živo, težko razberemo, kaj nam sogovornik sporoča s svojo telesno govorico, težje pristopimo do nekoga, ki nam je zanimiv – če tega nismo vajeni, itd.

So pa seveda same komunikacijske veščine odvisne tudi od posameznika – njegove osebnosti, naučenih vzorcev, življenjskih izkušenj, itd. Občasno imamo kakšno delavnico ali program s področja komunikacije in javnega nastopanja ter krepitve socialnih veščin. Za javnost jih razpišemo po potrebi.


Kaj bi svetovala ljudem, da upoštevajo pri preživljanju časa na socialnih medijih in kako ohraniti stik z realnostjo, kjer ni vse vedno rožnato, pa vendar? Kako sama postopaš na tem področju?

Se mi zdi vedno najpomembnejše zavedanje, da na družbenih omrežjih vedno vidimo predvsem “sladkorčke” in da nikoli ne moramo videti in razumeti dejanske celotne slike življenja nekoga drugega – kaj dejansko čuti, razmišlja, kako deluje, kakšne ima odnose, želje itd.
Poleg tega si naši možgančki na podlagi dosedanjih prepričanj in izkušenj, sami ustvarjajo interpretacije tistega, kar vidijo. Fino je, da se samoopazujemo in vidimo kdaj, kdo in kakšne vsebine so tiste, ki nam prinesejo nemir, pretirano primerjavo in neprijetne občutke. In da posledično poskusimo predvsem spremljati vsebine, ki nas navdihujejo in polnijo.

Seveda pa je obenem ključno, da se vprašamo, s kakšnim namenom se odpravimo na misijo brskanja po svetu družbenih omrežji – Zakaj primem telefon? Kaj v tem trenutku potrebujem?

Pogosto posežemo po telefonu, ko potrebujemo stik z drugimi, ko nam je dolgčas (na primer, ko čakamo pri zdravniku) ali ko potrebujemo odmor (od dela, učenja). Dobro je, da se vprašamo, če lahko svojo pozornost v tistem trenutku rajši usmerimo kam drugam, naredimo kaj bolj koristnega, ali res potrebujemo novo dozo “socialnodružbenga dopamina”.

Fino je tudi, da si znamo malce odmerit in omejiti čas, ki ga preživimo na določeni platformi. Da si na primer omejimo čas na največ uro na dan, ali da pred spanjem ne brskamo po telefonu ali si določimo dan na teden, ko ne odpremo Instagrama, Facebook, Tiktoka itd.

Sama se skušam držati zgoraj omenjenih smernic, – opaziti kdaj in s kakšnim namenom odprem družbeno omrežje, omejiti čas (ne uporabljam na primer zjutraj vse dokler ne pridem v pisarno ob cca 9h) in, da sledim profilom, ki v meni ne sprožijo neprijetnih misli in občutkov. Se seveda vsi kdaj ujememo v brezciljno brskanje po Instagramu in drugih platformah in s tem ni nič narobe – dokler tega ni preveč in ne vpliva preveč na naše počutje in dojemanje sebe.


Kaj se obeta pri brst psihologiji, boste organizirali kakšne delavnice, pogovorne skupine in ostale koristne prakse poleg privatnih obiskov?

Ker BRST deluje na več področjih, je vedno kaj novega ali pa kakšna stvar počiva in se ponovno prebudi. Do konca letošnjega leta bomo po vsej verjetnosti izpeljale še nekaj delavnic v živo in verjetno tudi eno spletno delavnico. Ampak datumi zaenkrat še niso določeni. 

Drugače pa so posnetki preteklih spletnih delavnic še vedno dostopni na naši spletni strani, kjer se najde kar nekaj digitalnih vsebin s področja krepitve duševnega zdravja in dobrega počutja.


https://www.brstpsihologija.si/


Podeli z nami pet stvari, h katerim se vračaš, kadar se počutiš slabše, da te prizemljijo in ti pomagajo prebroditi težje dni? Kako pomembna je na tem mestu konsistenca in disciplina?

Do sedaj sem bila dolga, sedaj bom pa kratka 🙂 Konkretnih 7 stvari k katerim se vračam, ko se počutim slabše (sem dala 7, ker je “moja številka”): meditacija, mediciinska hipnoza, joga, hribi, pisanje dnevnika, prijatelji, gibanje.

Konsistenca in disciplina sta tukaj vedno spremljevalki, toda nič ni narobe, če gresta včasih malce po svoje in se potem ponovno vrneta. Včasih ne gre vse, ne sme pa biti to izgovor, da se ne potrudimo in ne vztrajamo. Pogosto se težko držimo neke konsistence, ker si naložimo preveč naenkrat ali pričakujemo prehitro ogromne rezultate.

Dobro je, da si najprej izberemo eno stvar, si določimo korake, ponavljamo dokler ne osvojimo in utrdimo ter si nato lahko pustimo prostor za nove zadeve.

Skok v naravo

Katera je najbolj pomembna “lekcija” oziroma izkušnja dosedanjega dela pri Brst psihologiji in vodenju vseh področij, ki jih pokrivaš, kako je delati z družinskim članom? 

Da ne glede na to koliko si želiš, enostavno sam ne moraš izpeljati vseh želja in idej. Še vedno to težko sprejemem, ampak če si “sam svoj šef” in upravljaš več področji, je lahko “recept za izčrpanost” ravno sedenje na 10 različnih “stolčkih”. In je včasih nujno, da kakšno stvar “spustiš”, “predaš” ali “pokoplješ”. 

Z družinskim članom se mi pa zdi, da je vsaka zgodba res popolnoma drugačna. V najinem primeru z Branko je predvsem ključno, da pustiva druga drugi prostor, da krepiva vsaka svoje področje v podjetju in se znotraj njega razvijava vsaka v svojo smer, da imava obedve zelo veliko tolerance, empatije in odprte komunikacije ter, da pogosto ne delava v istem prostoru. 🙂 Je pa seveda najbolj pomembna skupna vizija in ideja, kam peljati podjetje. 


Cilji in želje za prihodnje leto? Cilji za kakšen nov vzpon v gorah?

Predvsem biti mirna, zadovoljna, imeti dovolj moči in energije za raznorazne aktivnosti ter pobegniti kam na drug konec sveta. Za griče pa bom svoje plane prilagajala vremenu, navdihu, kondiciji in družbi. 🙂 


Najljubši pohodni trail? 

Predvsem rada odkrivam nove lokacije in se skušam vsakič, ko imam malce več časa prestavit kam drugam. Največkrat skočim kar na Jakoba nad Preddvorom in na Jošta nad Kranjem, saj sta (zaenkrat še) moja “domača griča” in sta mi najbolj “pred nosom”.

Če rabim bolj “izi sprehod”, mi je eden ljubših pohajkovanj zgodnje jutro okrog Bohinjskega Jezera. Drugače pa obožujem jesenske pohode in ker jesen ravno trka na vrata, so do sedaj moji najljupši: Trupejevo Poldne, Planina Krstenica, Slemenova Špica, Debela Peč, Zajamniki. 


Tvoj najljubši Montango izdelek? 

Olivno zelene reciklirane Flow pajkice z žepi in Good day nogavice. 🙂


Hvala Kaja za pogovor.
Prilagamo povezave kjer najdete Kajo in pa več zanimivih vsebin:
https://www.brstpsihologija.si/
https://www.instagram.com/brst_psihologija/
https://www.instagram.com/kajastrnisa/

In pa še nam zelo všečen pogovor z Nino Gaspari kjer izveste še več detajlov o Kaji,
njenem delu in izkušnjah:
https://podcasts.apple.com/us/podcast/91-kaja-strni%C5%A1a-brst-psihologija-kako-je-skozi-izku%C5%A1nje/id1488492687?i=1000525971034

Če ti je intervju všeč te vabimo, da si prebereš še intervju z Ano Čufer in pa bomo veseli tvojega deljenja in podpore, saj tako vemo, da ti je naše delo in vsebine všeč in, da si vsi v prihodnosti želimo še več novih gostov in novih tematik. 

Lp, Montango 🙂


Dodaj odgovor

Close
Sign in
Close
Cart (0)

V košarici ni izdelkov. V košarici ni izdelkov.



Currency
Language