Montango intervju vol.I

Pripravila Ana Berden z Ano Čufer za MonBlog.

Ana Čufer

Kot lokalna in etična znamka želimo preko svojih “kanalov” ponuditi tudi koristne vsebine. Radi imamo teme, ki ljudi spodbujajo, motivirajo, jim omogočajo, da spoznavajo druge ter jim morda pripomorejo in dajo nov zagon, jih inspirirajo. S čimerkoli se ukvarjaš, ti pot križa veliko ljudi in novih zanimivih obrazov. Ena izmed oseb, ki je nas navdušila je Ana Čufer. Tisti, ki zanjo še niste slišali ste morda slišali novice o punci iz primorja, ki drži rekord na tek na Triglav? Sicer je Ana oseba, ki da veliko na okolje in etiko, ima rada živali in iskrenost, gibanje pa ji predstavlja ogromno že odkar ve zase. Oseba, ki bije svoje borbe in jih pogumno deli z drugimi ter tako inspirira. Da pa ne zgubljam besed pustimo kar Ani, da sama pove kaj o sebi in o tem kdo pravzaprav je in s čim se ukvarja…

Ana in Sky, Foto: Marko Feist

M: Ana, podeli z nami nekaj besed o sebi in se predstavi za tiste, ki te ne poznajo…

A: Ljudje me velikokrat opišejo, kot gorsko tekačico iz Vipavske doline, ki najraje teče navzdol. Sama sebe ne dojemam, kot neke športnice, ampak bolj kot osebo, ki postane nemirna, če ne preživi vsaj delček dneva zunaj. Sem trmasta in vedno bolj iskrena oseba (se trudim – ne prenesem zahrbtnosti). Poleg športanja moj vsakdan zapolni še redni magistrski študij geografije in občasno študentsko delo. Sliši se malo dolgočasno, a boljše kombinacije si ne bi mogla želeti. Ko imam malo več prostega časa, ga najraje porabim s kuhanjem kaj okusnega (pozabila sem omeniti, da sem velik (veganski seveda) foodie), plesanjem po hiši ob glasni glasbi (wohoooo), kofetkanju in seveda…gledanje filmov/serij.:)

Nikoli se nisem imela za športnico. Potrebovala sem gibanje in druženje. In to je čar športa. Imeti se fajn, biti zdrav,
spoznati nove prijatelje. Samo za to je šlo.

   Foto: Martina Valmassoi

Ana in Vid Koblar po končanem rekordnem teku na Triglav 2020, Foto: Tim Zgavec

M: Kako si začela s tekom?

A:  Spet eno težjih vprašanj zame, ker ni vse črno – belo 🙂 Tečem že celo življenje. Ko sem bila še zelo majhna sem vedno tekla do none, ki živi pod gričem v vasi. Takrat sem nezavedno že vadila tek navzdol. Tekla sem tudi domov. Ne zaradi drugega, ampak en del poti je predstavljal delček gozda – kar je bilo za majhno punčko grozno – volkovi, medvedi in vse bedarije, ki si jih lahko zamisliš. Mislim, da so bili tisti teki hitrejši kot so sedaj. Pozneje sem začela teči še pred bratoma. Imeti dva starejša brata oz. še posebno enega, ki je ravno tak »vse ali nič« karakter kot jaz, ja, je kar zanimivo (moji starši se 100 % ne bi strinjali). No, takrat nisem vadila samo teka z bratoma, ampak tudi samoobrambo, fitnes z njima. V šoli sem se udeleževala vseh možnih krožkov, ki so obstajali. Trenirala sem tudi npr. košarko. Ja, zanimivo, vsem je šlo na smeh, ko so videli punco, ki je pol metra manjša od vseh ostalih. Na srečo sem vse komentarje preslišala. Tekmovala sem v radijski orientaciji, navadni orientaciji, atletiki, košarki, celo teku na smučeh. Vse to v sklopu šole. Nič nisem zares trenirala. Nikoli se nisem imela za športnico. Potrebovala sem gibanje in druženje. In to je čar športa. Imeti se fajn, biti zdrav, spoznati nove prijatelje. Samo za to je šlo. Kasneje sem se začela udeleževati tekem teka z mojo družino (tata je od vedno rekreativno tekmoval). Spet, ne zato, ker sem trenirala (ker nisem). Tekme so bili moji treningi. Kasneje sem sama dajala pobude za tekme. Še posebno ob nedeljah. Fajn mi je bilo odkrivati nove kraje, vendar še bolje mi je bilo zamuditi maše ob nedeljah (moja družina je precej verna). Tako se je posledično oblikoval moj tek. Kasneje sem se v gimnaziji udeležila mojega prvega državnega tekmovanja v gorskem teku, ki sem ga zmagala. Tako sem pristala v reprezentanci. Začela sem »trenirati«, ampak sama. Nisem imela nobenega predznanja, samo tekla sem. Z vsakim letom sem malo več tekla. Mislila sem, da veliko treniram, dokler nisem spoznala, da naredim 200 % manj km in treningov kot ostali tekmovalci. Tek mi je z leti tako prirasel k srcu in moje konstantno udejstvovanje na tekmovanjih mi je prineslo priložnost v Salomon International, tako da sem lani začela (končno!) bolj resno trenirati (s trenerko za tek in trenerjem za fitnes!). Ker eden ni nobeden 😉 Letos sodelujem še naprej z Vidom Koblarjem in na novo z Lucijo Krkoč. Z Lucijo naredimo večino težkih treningov skupaj, kar je super! Ne bi si mogla želeti več.

M: Tebi najbolj ljubi in memorabilni dosežki in cilji za naprej?

A: Tekme, dosežke si zapolnim po tem, koliko sem morala čez sebe, da sem to dosegla. Tako, da veliko prvih mest nima nekega pomena. Najbolj sem ponosna, da sem 3 leta nazaj dokončala tekmo UTVV, saj sem se celo tekmo borila s hudimi bolečinami v trebuhu, vrtelo se mi je in na bruhanje mi je šlo. Kasneje sem ugotovila, da imam endometriozo in, da je potrebna operacija, vendar takrat, med tekmo, ko sem vedela, da z mano že dolgo časa nekaj ni ok in sem vseeno dokončala...ta spomin mi vliva moč, ko mi je težko, saj nikoli nisem bila še v hujših bolečinah kot takrat. Cilji za prihodnost so preprosti. Uživati v teku. Imam spisek tekmovanj, katerih si želim udeležiti, vendar mi ne vlivajo neke motivacije. Tudi lani, ko je bila skoraj celotna sezona odpovedana nisem izgubila motivacije in sem enako trenirala, kot bi, če bi imela tekme na sporedu. Mislim, da sem se lani ogromno naučila. Predvsem to, da ne potrebujem nekega dokazovanja, tekmovanj, ciljev, da delam to kar delam. Kar je po mojem mnenju najbolj pomembno. Delati v osnovi nekaj, kar imaš rad in seveda se tega oklepati, ko je težko.

Tekma Marathon du Mont Blanc, ki šteje za Golden trail world series.

Borba sama s seboj in z endometriozo, UTVV

Tekme, dosežke si zapolnim po tem, koliko sem morala čez sebe, da sem to dosegla.

M: Kako so se tvoji treningi, način treniranja in regeneracija razvili skozi čas, kaj si se do sedaj naučila na tem področju in ali meniš, da pri treningu velja pravilo “več je boljše” kot včasih morda zmotno prakticiramo ljudje?

A: Veliko sem že opisala pri drugem vprašanju. Moj postopen razvoj pri teku je dober primer, zakaj še nikoli nisem bila zares poškodovana. Nikoli nisem veliko tekla, vendar še vedno sem vsako leto nezavedno malo dvignila skupni čas »treningov«. Regeneracija je pa malo bolj zvita. Nikoli se nisem s tem ukvarjala. Zdaj, ko pa redno treniram, še nekako iščem ravnovesje. Ko imaš tedne s težkimi treningi je težko prepoznati ali si samo utrujen, a dovolj regeneriran za ponovni trening ali pa si blizu prepada, ki vodi v poškodbe, pretreniranost. Tanka je črta med najboljšo formo in poškodbami. Na športniku je, da se trudi prepoznati svoje telo, kdaj je preveč in zna izpustiti trening (tukaj spadam jaz, ki ignorira vse takšne znake telesa in hoče narediti vsak trening – še veliko dela me čaka). Lani sem se ravno zato pretrenirala. Prvič v življenju sem imela trenerko in plan. Komunicirale tudi nismo veliko – hvala covid. Sama sem želela slediti planu, nisem hotela razočarati trenerke, da nisem »sposobna« narediti to, kar mi je zapisala. Seveda sem tudi vedno naredila več in hitreje, kot je bilo na planu. Ignorirala sem vse »stop« znake mojega telesa, kar je vodilo v pretreniranost in 3 mesece brez energije. Ko gledam nazaj, sem vesela, da se se je to zgodilo – ogromno sem se naučila. Kar je tudi point, mar ne? Naučila sem se, da moramo poslušati svoje telo. Ne smemo primerjati našega treninga z ostalimi, kar je res težko z vsemi objavami na socialnih omrežjih, kjer se vsak, ki se lahko, pohvali s kakšnim težkim trening sklopom. S tem seveda ni nič narobe, ampak moramo razumeti, da je vsak človek drugačen, nekdo bo imel boljše rezultate, če manj trenira in z manjšo kilometrino, kot da naredi več (srečko). Moramo imeti v mislih tudi to, da ko spremljamo športnike po npr. instagramu in spremljamo treninge, da se je mogoče ravno ta oseba potem pretrenirala. A seveda, mi vidimo, kar želimo videti. Veliko profilov (večina) ni iskrenih. Verjemite, vsi imamo težke trenutke, a večina o njih ne govori. Tako, da lahko treniraš veliko, a nujno pametno in ustaviš, če je to potrebno. Če treniraš veliko in brez pameti, ne boš daleč prišel, vsaj dolgoročno ne. Velikokrat je manj več.

Tanka je črta med najboljšo formo in poškodbami.

M: Lažji si, manj neseš s sabo. A to v praksi deluje?

A: Žal se mi zdi, da vsako leto opažam vedno bolj suhe punce na gorsko tekaški sceni (najverjetneje je to tudi v drugih disciplinah). Hrana, komentarji o teži imajo lahko ogromen vpliv na športnike, še posebno v času pubertete, ko smo vsi povečali svojo telesno maso, a športnik vidi samo številke. Tudi sama sem deležna precej komentarjev o teži, kako bi moje telo moralo izgledati, koliko moram shujšati. Žalosti me, da sem kot punca že v puberteti bila deležna takih komentarjev, na katere se na srečo nisem ozirala, a besede lahko imajo (pre)veliko moč. Nobenemu ne smemo pustiti (tudi nam samim ne), da se primerjamo z drugimi. Vsako telo je drugačno, vsako telo funkcionira drugače pri drugačnem ITM indeksu. Ker smo obdani s socialnimi mediji je lažje pasti v to past kaj je »dobra« in kaj je »slaba« hrana (lahko prva stopnja motnje v prehranjevanju). In v realnem svetu je velikokrat res, lažji si, hitrejši boš. A to ni trajnosten vzorec! Telo zmore v takih uničujočih pogojih, ko dobi dnevno premalo kalorij delovati samo določen čas (kdaj lahko samo kakšen mesec, kdaj lahko vztraja tudi par let). Pri ženskah je še večji problem. Ženska hitro izgubi menstruacijo, če preveč trenira in shujša. Ob izgubi menstruacije se gostota kosti zmanjša. Kar vodi v zelo zahrbtne poškodbe. Velikokrat sem bila priča izjemnih rezultatov določenih atletinj, ki pa čez par let niso tekmovale več in ne zato, ker ne bi želele, ampak zato ker niso mogle. Poškodbe so lahko tako hude, da se jih kdaj tudi ne rešiš več. Zanimivo mi je bilo »priznanje« predlanske svetovne prvakinje v gorskem teku »Lahko sem zmagala svetovno prvenstvo, a takrat sem bila najmanj zdrava v mojem življenju.« Tako, da močna želja po dobrih rezultatih, lahko izpusti zdravje iz enačbe (velikokrat niti ne opazijo, da so se ujeli v »past« dokler ni že »prepozno«). Menim, da je največji problem pri ženskah, ker izguba menstruacije res ni hec. Premalo se o tem govori (na srečo vseeno več kot se je prej).

Vsako telo je drugačno, vsako telo funkcionira drugače pri drugačnem ITM indeksu. Ker smo obdani s socialnimi mediji je lažje pasti v to past kaj je »dobra« in
kaj je »slaba« hrana.

M: Omenjaš tudi svoje soočanje in borbo z endometriozo, kako je le ta vplivala na tvoje življenje in tudi profesionalni šport ter kako funkcioniraš z njo?

A: Dve leti pred samo operacijo so se mi začeli kopičiti problemi. Na začetku so bile malo bolj boleče menstruacije, ki so se potem stopnjevale. Eno leto pred operacijo je bilo tako hudo, da navadne protibolečinske tablete niso več pomagale in, ko zaradi bolečin začneš bruhati, hitro ugotoviš, da nekaj ni v redu. Tedanja ginekologinja mi je tako predpisala kombinacijo močnih protibolečinskih tablet, ker češ, da boli je nekaj »čisto normalnega, tako pač je«. Potem so se začele močne bolečine tudi v času ovulacije. Osebni zdravnik mi je takrat ponudil pomirjevala, saj je bil mnenja, da imam depresijo. To vam pišem zato, da če čutite, da nekaj ni ok – iščite rešitev, pa tudi če jo na začetku ne najdete takoj. Največje olajšanje sem občutila, ko so mi z ultrazvokom potrdili moje stanje in me poslali na operacijo. Diagnoza mi seveda ni bila všeč, a sem končno vedela, kaj je vzrok za moje bolečine. Malo sem takrat vedela, da se najhuje šele začenja, saj se bom morala s tem naučiti živeti. Ni lahko, saj situacije ne moreš imeti vedno pod kontrolo. Ampak se učim. Endometrioza me je že sedaj naučila ogromno. Od tega, da je zdravje res najpomembnejše do tega, da je 99 % stvari za katere se običajno sekiramo brezveznih. Bolj cenim dobro počutje, bolj cenim iskrene ljudi okrog sebe. Ko te ljudje okrog tebe razumejo, podpirajo, prisluhnejo ni težko. Najtežji del pa je seveda šport. Seveda mi stres predstavlja računanje s katerimi tekmami se bo moja menstruacija sovpadala. Če se sovpada z manj pomembnimi tekmami, na te enostavno ne grem. Če pa se s pomembnejšimi pa stisnem zobe. Kdaj bolj uspešno, kdaj malo manj. Včasih nisem odpovedala nobene tekme, saj nisem želela povedati, zakaj se je ne morem udeležiti, saj marsikdo se ne zaveda o kakšnih bolečinah govorim in so mi tovrstni komentarji »Ah, kaj bo to, no, potrpi malo« zlezli pod kožo. Bolečine same po sebi tudi niso več tak problem, kot je slaba prebava, napihnjen trebuh in slabost. Ni vedno lahko, saj če komaj čakaš določeno tekmo in se na njo pripravljaš mesece in se ta sovpada s tem čudovitim časom v mesecu, je ta boga menstruacija, ki sem lahko vesela, da jo sploh imam, deležna vse več kot lepih besed. Rada bi poudarila to, da vsak ima svoje probleme, težave. Veliko športnikov se bori z veliko različnimi težavami, problemi, o katerih sploh ne govorijo. Gre se za to, da vztrajamo. Vidimo pozitivne stvari, čeprav jih je kdaj kar težko prepoznati. In ni narobe, če obupamo, važno je, da se nato poberemo. Ne morem vam našteti, kolikokrat sem že obupala in nisem videla izhoda iz te bolezni. Ampak prej ali slej se ta najde. Tako lahko tudi toliko bolj cenimo enostavne stvari – ki so v bistvu vse kar rabimo.

M: Kakšen je tvoj odnos do prehrane in okolja? Kdaj si se začela prehranjevati zgolj z rastlinsko prehrano, kaj te je za to inspiriralo?

A: Ker sem odraščala na podeželju in sem celo življenje že veliko v naravi ter celoten študij temelji na okolju, je to en segment, ki mi res ogromno pomeni. Veganka sem primarno zaradi živali in pa tudi zaradi okolja. Nikoli se ni šlo in se tudi sedaj ne gre za zdrav način prehranjevanja (ne jem samo »trave«, kot si nekateri to predstavljajo, veganstvo je lahko enako kot vsaka druga prehrana nezdravo – to pišem, ko zraven jem tiramisu yuuuummmm). Zelo rada jem sladkarije in hitro hrano (a obstaja kdo, ki ne?), vendar vseeno, jem zelo raznoliko. Rastlinsko se prehranjujem 5 let, prej sem bila pa vegetarijanka 7 let. Pri prehodu mi je pomagala sestrična, ki je bila že pred tem dolgo časa veganka. Pomagala mi je razumeti, zakaj z vegetarijanstvom v bistvu nič ne pomagaš živalim. Ponosno lahko rečem, da v tem obdobju nisem nikoli zares zbolela. Tako da, tudi če moj primarni razlog ni bil ta, da želim biti bolj zdrava, se je posledično zgodilo prav to. Uf, moj najljubši obrok. Težko se odločim. Za kosilo bi rekla, da pad thai, za sladico pa ali palačinke s homemade sladoledom in čokolado ali pa tiramisu.

M: S fantom urejata kombi in pa tudi iščeta stanovanje na Gorenjskem. Kakšni so plani?

A: Res je, avto sva zamenjala za kombi. Malo bolj nepraktično je za parkirati, ampak toliko bolj udobneje za spat. Ker za vikend rada pohajava je res zelo praktično. Trenutno imava stanovanje v Ljubljani, ki ga končno zapuščava, saj bom letos končala s faksom. Vipavska dolina je sicer super, ampak tu se ne oddaja veliko stanovanj (oz je čudež, če kaj dobiš), tako da sva se odločila za Gorenjsko, kar nama je super, saj sem že naveličana komarjev in tako visokih temperatur v Vipavski dolini (kar pa je edini minus te čudovite doline, da smo si na jasnem). Kombi napreduje zelo počasi (v korona časih težko napreduješ z delom). Kar se pa tiče stalnega bivanja dajeva času prosto pot. Živela sva v Ljubljani, Primorskem, Dolenjskem, sedaj je na vrsti Gorenjska. A nekaj mi pravi, da Prekmurja ne bova odkrivala 🙂

M: Tvoj idealen dan?

A: Ob trenutnih pogojih, virusu, faksu je moj idealen dan za vikend trenutno tak: vstajanje ob 7h (ker za vikend se rada naspim, a nočem prespati jutra, ki je po mojem mnenju najlepši del dneva), hiter sprehod s Sky, najboljši zajtrk (maslo iz oreščkov seveda s popečenim kruhom in marmelado s fantom), skupen dolgi tek po gorah ali MTB (brez Sky seveda), dobro kosilo, popoldanski sprehod s Sky, movie night ob dobrem pivu. Najraje se sproščam z glasbo, dobro knjigo, z druženjem, ustvarjanjem, gledanjem filmov/serij.

M: Vsi, ki te spremljamo smo že opazili, da je glavna zvezda veliko objav tvoja psička Sky. Povej nam kaj o njej, kako dolgo sta že skupaj? Bojda ima rada pašto?;)

A: Ja, res je, če vsaj nenormalno smrdi, je pa vsaj fotogenična (smeh). Skupaj smo že 8 let. Je mešanka med nemškim ovčarjem in zlatim prinašalcem, karakter ima pa kot en zelo težek, trmast, hiperaktiven človek. Včasih je naredila vse treninge z mano, a po njenih operacijah križnih vezi ji ne pustim, da se mi pridruži na treningih daljših od 10 km (kar je kar težko, priznam – Sky ni ravno navdušena nad tem pravilom in je zelo jezna, ko opazi, da se mimo nje izmuznem v športnih oblačilih). Je pa zlata psička. Upam, da bova s fantom kmalu našla primerno stanovanje, da ji iz zavetišča pripeljeva družbo. Ja pašto pa seveda obožuje, je prava Primorka (kot tudi vse biološke odpadke na tem planetu in kamne, drekce…vse kar obstaja praktično). Pašto ima dnevno na meniju, to je njeno kosilo. Če je lumpa in kdaj ukrade hrano mačkam ali poje preveč bioloških odpadkov na sosedovem vrtu, pa ji za kosilo pripadajo samo brikete. Takrat je bolje, da se skriješ, ker ni ravno navdušena.

M: Ali bomo kaj kmalu lahko od tebe kupili tvoje (preverjeno) najboljše maslo iz različnih oreškov?

A: O hvala! Prodaja masla iz oreščkov je precej zapletena in je velika investicija. Zaenkrat sem še v procesu računanja vseh stroškov, če bi se to sploh izšlo. Je pa motivacija velika, ker res verjamem v ta produkt, saj nestrpno čakam, da se ga bom naveličala, ampak še kar ga jem že 5 let vsak dan za zajtrk.

M: Za nas si testirala naš Zen top, kako se obnese?

A: Iskreno sem bla na začetku malo skeptična, ker top ni podložen (smeh):D Vendar, že po prvem dnevu uporabe je to moj najljubši kos garderobe. Imam ga za vse in pozabim, da ga sploh imam na sebi.

Ni se potrebno dokazovati svetu, potrebujete se samo dokazovati sebi.

M: Za konec pa še: imaš kakšen nasvet oziroma usmeritev za vse tekače, bodoče tekače ali tiste, ki bi s tekom radi začeli malo bolj resno?

A: Vsem, ki že tečejo ali želijo začeti bi najbolj svetovala, da začnejo poleg teka prakticirati še kakšne druge vaje. Za telo je najboljša raznolikost. Preveč enakih gibov lahko vodi v poškodbe. Če se ne ukvarjate z veliko športi in najraje tečete – ni problema, vendar je smiselno vsaj 1x na teden narediti vaje za moč, stabilizacijo, vaje za krepitev gležnjev. Če ste zategnjeni naredite vaje za raztezanje. Simple as that. Imejte v mislih, da je preventiva najboljša rešitev. Sama še nikoli nisem imela resne poškodbe, vendar sem velikokrat slišala od sotekačev, kakšna muka je kurativa. Sama sem lani začela sodelovati s fitnes trenerjem Vidom Koblarjem, ki mi pomaga, da se izognem vsem morebitnim poškodbam. Z njim sva začela s treningi v fitnesu Millenium 2x tedensko, sredi sezone pa 1x tedensko (no, in veliko je bilo prilagajanja, treninga od doma z lastno težo, saj je bil fitnes veliko časa zaprt zaradi virusa). Pred tem se s fitnesom nikoli nisem ukvarjala, ampak je pa res, da nisem veliko tekla in sem se ukvarjala z vsemi možnimi športi. Imejte tudi v mislih, da po napornem in težkem treningu si vzemite par dni enostavne vadbe, pustite telesu, da se regenerira (regeneracija je ključ do uspeha, ne samo trening). Najbolj važen nasvet pa je, da si izberete šport, ki ga imate radi, ker samo tako boste lahko vztrajali. Ni se potrebno dokazovati svetu, potrebujete se samo dokazovati sebi.

Foto: Phillip Reiter

Close
Sign in
Close
Cart (0)

V košarici ni izdelkov. V košarici ni izdelkov.



Currency
Language